»Iskreno, počutim se neverjetno privilegiranega, da sem lahko bil del odprave Apollo 11, da sem imel enega od treh sedežev. Mislim, v naši astronavtski pisarni so bili fantje, ki bi mi prerezali vrat od ušesa do ušesa, da bi dobili sedež. Sem dobil najboljšega? Ne. Sem bil zelo zadovoljen s tistim, ki sem ga dobil? Da! V meni ni nikakršne grenkobe ali nezadovoljstva. Zelo, zelo vesel sem.«

»Bil sem kot Nezemljan med astrofiziki!«

»Houston, razvil se mi je prehlad. Vzel sem dva aspirina. Pretolkel sem se že skozi osem ali devet kleenexov, nekajkrat sem se pošteno obrisal. Razmišljam, da bi vzel še razredčevalec sluzi ali antibiotik.«

»Ne vem, kako sem izpadel pred svetom. A sam sebi sem se zdel kot fantek, ki se je igral na obali morja...«

»Ležim na svoji riti in zaklenil sem vrata.«

»Ponosen sem na vse svoje dosežke, bolj pa sem ponosen, da ima rekord v skupnem trajanju človekovega bivanja v vesolju še vedno ruski kozmonavt.«

»Ko sem prihajala v Slovenijo, sem si zadala ambiciozne cilje za dosego zvezd, niti v najbolj divjih sanjah pa si nisem predstavljala, da bom v vašo državo pripeljala košček Lune.«

»To je presenečenje, celo več, kot sem predlagal. To je dobra novica.«

»Navdušen sem, to je izjemen dan. Vrnitev kapsule na Zemljo je potekala gladko.«